Draga bralka, dragi bralec!
Pisati o dihu pomeni, prepustiti se duhu. Kajti dihanje je jezik duha. Dihanje je duhanje. Geometrija diha je tista, ki daje vidno strukturo duhu. In arhitektura duha je tista, ki ustvarja vzdušje med nami in vzpostavlja svet pred nami.
Govoriti o duhu, ki diha, pomeni prisluhniti jeziku narave, skozi katerega se izreka tisto najgloblje, tista intimna, srčna povezanost našega telesa s svetim svetlim svetom duha.
Dejstvo je, da je o dihanju že ogromno napisanega. Sam imam preko trideset knjig o dihanju in zdi se, kot da nič novega ni več moč napisati in spoznati. Morda je to celo res, a res je tudi, da se nekatere stvari lahko na novo poveže, utemelji in obrazloži, saj znanost tudi na področju dihanja sega vse globlje in razume čedalje več. Že kar nekaj let si želim napisati knjigo o dihanju, a me je ves čas nekaj ustavljalo, dokler nisem dobil jasnega znaka in navdiha. Začeti je treba pri srcu. Geometrija diha se začne z utripom srca. In dihanje je v službi bitja srca in ne obratno, kar običajno učijo tradicije in različne šole ter mnoge tehnike. Ne bom skromen pri tem. To je namreč tisti kopernikanski obrat na ravni zavestnega bivanja, ki ga s to knjigo želim posredovati. Ali mi je uspelo ali ne, o tem naj presodijo bralci. Naj bo zato tudi branje te knjige ozaveščanje lastnega notranjega sveta in duha. Edino priporočilo, ki ga imam, je, da med branjem ohranite tisto pristno naravnanost, ko človek intuitivno ve, da je na varnem in se lahko prepusti globini in širini zavesti, ki jo premore v vsakem dihu. Samo združitev fizičnega, duševnega in duhovnega v začasno, stalno utripajočo in vsakokratno utelešeno celoto je pot do zdravega, smiselnega in sočutnega življenja. In samo tako lahko dobimo uvid v poživljajočo naravo diha.
V današnjem hitrem tempu življenja se pogosto izgubimo v vsakodnevnih skrbeh, obveznostih in stresu. V tem vrvežu pozabimo na nekaj tako preprostega, a hkrati tako izjemnega – svoj dih. Dihanje je temeljni vzvod življenja, ki nas povezuje z izvorom in nam s svojo močjo omogoča, da se ponovno povežemo s svojim notranjim bistvom.
V tej knjigi boste vstopili v globok svet dihanja in odkrili njegovo osupljivo moč za izboljšanje našega zdravja, duševnega počutja in splošnega blagostanja. Skozi vrsto poglavij boste odprli vrata v globine dihalne prakse ter spoznali različne vidike dihanja, od fiziologije preko psihologije vse do prizemljene duhovnosti. Dih se namreč dotika vseh razsežnosti človekovega bivanja in jih po mojih izkušnjah povezuje v smiselno celoto, katero potem z močjo lastne volje bolj ali manj uspešno oblikujemo, gnetemo, odpiramo in zapiramo, da bi v tej zemeljski predstavi dobro spoznali samega sebe. Sebe kot Človeka novega veka.
To je knjiga o dihanju, na način, kot ga še niste spoznali. To je tudi priročnik, kako se dela dih. Geometrija diha je del matematike življenja. Dihanje je osnovna veščina, s katero se ustvarja življenja umetnina. In to je tudi povest o dihu in duhu, kot ga doživlja Milan iz hoste. Povest je tista vest, ki pride po izdihu, po izkušnji sami. Kajti izkusiti, pomeni osebno pričevati, prisostvovati pojavu in ga zavestno doživeti, doživljati. Biti priča doživljajsko. Le z osebno izkušnjo smo lahko pre-pričani v obstoj česarkoli in iz tega oblikujemo naša prepričanja, ki so ključna za oblikovanje našega svetovnega nazora. In to vest o dihu nosi izvirna in vseprisotna zavest. Kajti dih prihaja direktno od duha. In ko s pomočjo diha plezamo po lestvinah duha in uziramo različne dimenzije zavesti, se naša, običajno v kapljico ega ujeta identiteta, lahko razširi onkraj tega planeta. In na tem mestu me je dih očaral in duh ljuboživo začaral.
Naj vam te uvodne misli ne vzamejo diha. Lep, globok, star, mogočen, ljuboživ, trdoživ in igriv je ta slovenski jezik. Tak kot ljudje, ki so na slovenskem svetu že tisočletja narojeni. Po stroki sem športni pedagog in filozof. Zato je to knjiga za tiste, ki hočejo spoznati dih do obisti. O tem, kakšen je dih, izveste vse: od kosti do mesa in od krvi do srca. In kakšen je dih, ko se duha tako močno zaduši, da srce zaboli, ter kakšen je dih, ko se duh razigra in človek človeku dušo poda. Vse to opišem in nekaj stvari morda tudi narišem.
Prihajam iz hoste, kjer se dogaja marsikaj. Rastline rastejo, živali živijo. Mar ni to lepa igra besed? Ste kdaj pomislil na to ključno razliko med rastlinskim in živalskim svetom? Seveda tudi rastlina živi in vsaka žival raste. Ampak bistvena značilnost je podana že v pomenu besede. Rastlina je močno omejena v svoji prostosti gibanja, je trdno prizemljena, zakoreninjena, a je zato nagrajena z rastjo proti soncu. Ta rast je njena ljuboživa strast. In živali so omejene v rasti, a nagrajene z večjo svobodo gibanja in z več živahnosti. Kaj pa človek? Človeku je dana posebna, čarobna moč. Človek ima zavest o duhu, kar niti rastlina niti žival nimata posebej izraženo, čeprav ugotavljajo, da imajo delfini na primer izjemno razvito zavest in zato to misel vzemimo s pridržkom, da je tu zgolj zato, da bolj jasno označimo, kar želim poudariti. Človek lahko zavestno upravlja svoj dih in s tem vstopa v polje vseprisotnega in vsemogočega duha. Z zavestnim dihanjem, vpet med nebo in zemljo, človek lahko prečka most od nezavednega k zavestnemu bivanju.
Življenje v hosti človeku izostri dar opazovanja ter utrdi smisel za naravne zakonitosti. Ena od takih zakonitosti je, da je duh vseprisoten. In dih je pravzaprav jezik duha. Zato rečemo, da stvar diha, ima duha v sebi in je dejansko ali v prenesenem pomenu živa, živahna, ima dušo, ki nas navduši. Če pa nekaj ne diha, potem je prazno, brez duše oziroma je zadušeno, negibno, mrtvo in prepuščeno razgradnji. Drugo zakonitost pa je v enem stavku izjemno dobro povzel filozof Wittgenstein: »Meje mojega jezika so meje mojega sveta.« Jezik je sredstvo, s katerim soustvarjamo kolektivno resničnost in s pomočjo jezika svoj notranji svet postavimo predse, ga prevedemo v besede in ponudimo na ogled drugemu. S pomočjo jezika iz-pričujemo, kar doživljamo. No, z jezikom lahko tudi izjavljamo, kar nismo doživeli, temveč si le zaželeli. Zato se v zvoku pozna, ali je izrečena beseda le prazna misel duha, ali prihaja ven potem, ko se je dotaknila utelešenega dna. Tretji zakon, ki nas bo spremljal pri razumevanju diha je zakon o absolutni in relativni resničnosti. Absolutna je namreč samo zavest sama po sebi, vse ostalo je relativno in odvisno od nas samih. Zato že na tem mestu povem, da so vsa moja spoznanja, ki jih tu opisujem, intimno moja in na ta način relativna in močno zaznamovana z mojo percepcijo in interpretacijo. Seveda jih podprem in okrepim s spoznanji drugih, tudi znanstveno, a so še vedno relativna. Četrti zakon pa govori o učinkovitem sporazumevanju. Zato bom o dihu govoril na več načinov, saj smo različni in se nas informacije dotaknejo selektivno. Pestrost pogleda na dih izpričuje njegovo temeljno in povezovalno vlogo, ki jo ima. Zato je tudi ta knjiga namenjena pravzaprav vsakomur, ki želi ozavestiti nekaj tako samoumevnega, kot je dih, saj s tem spozna bolje samega sebe in naravo življenja samega.
Knjiga sama je pisana na način, ki mestoma omogoča doživljajsko vpletenost v tisto, kar je onkraj posameznika. Zato v prvem delu opišem svojo življenjsko pot in katere stvari, ki sem jih do sedaj uspel ozavestiti, so pomembno zaznamovale moje dihanje. To je edini način, za katerega sem prepričan, da nagovori živega človeka preko sočutja in s tem sploh vnese v dihanje tisti čustveni naboj, ki spodbudi radovednost in človeka potisne na pot učenja ljuboživosti. Ja, lahko se naučimo imeti radi življenje. Ljuboživost namreč ni samoumevna, čeprav nam je izvorno dana. Je veščina, ki se jo z zavedanjem mojstri in z odmetavanjem odvečnih pokrival krepi. Vstop v svet diha je vselej oseben in zato je vstop v knjigo tudi tak. S tem pa tudi bralcu omogočim, da zasluti ali prepozna simptomatiko, stopinje duha, ki so me vodile do raziskovanja diha. To se mi zdi zelo pomembno, saj je pri takih knjigah, ki nagovarjajo k osebnostnemu razvoju ključno, da avtor sam pri sebi najprej čim več počisti in prediha, se ob tem prepoti in močno zadiha in je po francosko ne popiha, temveč se prebije do novega navdiha.
V drugem delu nastavim filozofsko-duhovne temelje razumevanja diha in dihanja. V skladu z mnogimi tradicijami - staroslovenska, grška, budizem, taoizem, joga – dihanje ne govori samo o zraku, temveč o duši, vzdušju, gibanju energije, počutju, kakovosti življenja, usklajenosti z naravo, o predihanih odločitvah, o povezanosti z vesoljem, o skritih in nezavednih močeh, o porajanju in minevanju ter o duhu, duhu časa in duhu miru, o trenutku in o večnosti. Tak je dih in duh našega časa in našega slovenskega jezika.
Tretji del je namenjen spoznavanju telesnih struktur, ki pomembno vplivajo na dihanje. Na kratko predstavimo anatomske in funkcionalne značilnosti organov, ki omogočajo dihanje. Od nosa, pljuč, srca do dihalnih mišic. V tem poglavju opisujem tudi povezave med čustvi in miselnimi naravnanostmi ter dihanjem. S pomočjo razumevanja polivagalne teorije se tudi dihalne stiske pokažejo kot logični mehanizmi soočanja s svojim položajem v svetu in ne več kot travmatična psiho-patološka stanja, vredna obsojanja ali pomilovanja. Si pa ta duševna dimenzija diha zasluži svoje poglavje. Kajti pri tem je treba dobro razumeti geometrijo in alkimijo diha in strokovne razigrano-ustvarjalne interpretacije štirih faz diha ter petih pra-elementov, ki se prepletajo ob tem. Le na ta način se po mojih izkušnjah naučimo veščine upravljanja z dihom z namenom doseganja točno določenih učinkov. Na ta del sem iskreno in s kančkom samovšečnosti tudi najbolj ponosen. Mislim, da je to res izviren doprinos k znanosti o dihu in tudi k duhovni znanosti ter psihoterapevtski praksi.
V zadnjem delu pa predstavim nekaj znanih tehnik, ki se običajno uporabljajo. Podam dobre osnove Butejkove metode, ki velja za eno najbolj zdravilnih metodik dihanja in dodam še kratko kompilacijo uporabnih tehnik iz pranajame, ki smiselno dopolnjujejo znanje in spodbujajo zavestno dihanje. Nekaj praktičnih navodil je namenjenih športnikom, ki želijo z zavestnim dihom dvigniti kakovost nastopa in dosegati boljšo dihalno učinkovitost med naporom. Posebej se posvetim tudi kritičnemu pogledu na zelo popularno Wim Hofovo metodo in ledenim kopelim ter podam primerna navodila za varno izvajanje. Zaključim pa s posebno tehniko dihanja, ki vsebuje imaginacijo in vizualizacijo sodelovanja epifize in hipofize, dveh komplementarnih sil in kranio-sakralne tekočine kot reke življenja, s katero lahko okrepimo piezoelektrični učinek na epifizo. Gre za mehanski pritisk premikanja kranio-sakralne tekočine na kristalne strukture epifize, kar povzroči dodaten električni naboj. Za doseganje ljuboživih doživetij, ki se kažejo kot razsvetlitev v glavi in skozi doživetja blažene enosti, ko izvajamo dihalne vaje, je ključno, da hipofiza s primernimi količinami oksitocina in vazopresina podpre epifizo. V tem duhu zaključim s kratkim razmislekom o slovenskem jeziku. V tej luči je delo na sebi – obdelovanje polja zavesti – najvišja poklicanost in hkrati najgloblja oblika skrbi za svet, ki naj nam bi bil svet. Ko razširimo svojo zavest, ne samo da transformiramo sebe, temveč prispevamo k večji harmoniji in celostnosti sveta. Vabljeni, da razmislite o svojem polju zavesti in kako ga lahko bolj polno in globoko obdelate za bogatejše, bolj povezano življenje. Zadihajte!
Z nakupom v predprodaji lahko na spodnji povezavi prihranite €5!
In hvaležen bom, če razpihate novico o res posebni k njigi o dihanju.
Comments